BLIŽNJICE

Vsem nam je prirojeno, da bi radi kaj pomenili in kaj velikega dosegli. Smo podoba Tistega, ki nas je ustvaril. Če se trudimo to težnjo prav uresničevati, nas je vesel, kakor je vsak oče vesel napredka svojih otrok.

Kaže pa, da s svojim načinom uveljavljanja Bogu ne delamo vedno veselja. Velikokrat namreč težimo za tem, da bolj poveličamo sebe kot njega. Radi bi se visoko povzpeli, pa se nam ne da hoditi po pravih poteh, temveč ubiramo sumljive bližnjice.

Nekomu na primer ni do trdega dela in do resnega prizadevanja, kar bi ga po splošno veljavnih pravilih privedlo na višje mesto. Tja se bo skušal preriniti po bližnjici. Izkazoval se bo močnega v besedah in prizadevnega v govorjenju. Sam bo vse najbolje vedel in znal, vedno bo imel prav le on.

Drugi so pridni kot mravlje in delavni kot čebele. Na vse mislijo, povsod imajo oči in vse jim gre od rok. Njihova skrbnost in delavnost bi bila vredna hvale in celo občudovanja, če ne bi v nadomestilo za svojo marljivost zahtevali, da mora vedno in povsod obveljati njihova. Naj se ve, kdo je najbolj pameten. Tako se na prikrit način vsilijo na prvo mesto tudi tam, kjer jim ne pripada. Poznam mlad par, ki je rajši zapustil prostoren dom in se preselil v temačno luknjo, samo da se je znebil takšne moreče nadvlade enega od staršev.

Spet drugi so počasni, nenadarjeni in malo naredijo. Zato pa toliko hitreje pokažejo s prstom, če komu kaj spodleti, in omalovažujejo, kar drugi naredijo dobrega. Tudi to je bližnjica, ki razodeva neuresničeno in neurejeno težnjo za prvim mestom.

In na katero mesto sedaš ti? Ne pozabi: Jezus je edini, ki nas lahko povabi, da se pomaknemo više.

Po: F. Cerarju