V vsakem človeku glej Božjo podobo; ljubi zato vsakogar z brezmejno ljubeznijo. Če kdo ljubi vse ljudi, pa od te ljubezni izključi eno samo osebo, nima prave ljubezni v sebi. (sv. Bonaventura)

Božja beseda

Markov evangelij 4,35-41

Jezus pomiri vihar na morju

Mt 8,23–27; Lk 8,22–25
³⁵Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« ³⁶In pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. ³⁷In nastal je silen vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. ³⁸On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« ³⁹In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umíri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. ⁴⁰In rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako, da še nimate vere?« ⁴¹In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«

Kako brati božjo besedo ?

Branje

Stanujva v Njegovi ljubezni!

2. nedelja med letom

V božičnem času nama je Janez Krstnik oznanjal, da je Božji Sin, ki izžareva Očetovo ljubezen do nas, že navzoč. Bogoslužje nama danes posreduje pričevanje učencev, ki so Odrešenika že srečali. Pripoved ni kronika o preteklih dogodkih. Z veliko pozornostjo do podrobnosti jasno pričuje o nepozabni, močni in skrivnostni izkušnji učencev.

Zdi se logično, da je neimenovani drugi učenec evangelist Janez, ki je zapisal evangelij ob koncu svojega dolgega življenja. Dogodka iz mladosti se zelo dobro spominja, ker mu je življenje popolnoma spremenil (Jn 1,14). Božja slava ga je zgrabila prav na dan, ki nama ga danes opisuje. Ob četrti uri popoldne je bilo, ko ga je Janez Krstnik poslal, naj gre skupaj z Andrejem k Jezusu.

Ne pozabiva, da je grški glagol, ki ga prevajamo s »stanovati«, enak Jezusovemu, ki ga je vztrajno uporabljal v govoru pri zadnji večerji o trti in mladikah: »stanujte v moji ljubezni« (prim. Jn 15). Učencem je odgovoril na vprašanje, kje stanuje: »Prišli ste k meni, videli ste, kje stanujem – v Očetovi ljubezni, in tako tudi vi sedaj stanujte v moji ljubezni.« To je izkušnja, na katero naju želi spomniti Janez, ko pravi, da sta šla in videla, kje stanuje.

Ko se Janez in Andrej na pobudo svojega učitelja Krstnika odpravita za Jezusom, se jima zastavlja najresničnejše in najnujnejše vprašanje: »Kje stanuješ?« Izražata hrepenenje, ki je hkrati že odgovor na Jezusovo vprašanje: »Kaj iščeta?« Jezus je svoja bodoča učenca videl v srce. Videl je, da si želita uresničevati Božjo voljo (prim. Ps 39). Skupaj z njima si tudi midva lahko želiva, da bi iskala in najdevala Božjo voljo; prosiva, da bi prebivala v njem, ki je dober, in ga živela v odnosu do vseh. Prosiva, da bi živela znotraj Dobrega in da nama ga nobeno zlo ne bi ukradlo. Naj Dobro zasije nad vsem.

Janez se svojega mladostnega hrepenenja spominja po dolgem življenju v hoji za Jezusom, v katerem je spoznal vso globočino in visočino Božje ljubezni. Bil je deležen njegovih skrivnosti. Pritegnilo ga je Jezusovo hotenje in ni se mu več upiral. Zaupnost z Jezusom mu je odprla oči, da je samega sebe prepoznal v zgodovini, ki je neskončno večja od njega, a hkrati njemu primerna in njegova. To, kar se je zgodilo Janezu in Andreju in vsem drugim apostolom, se lahko zgodi vsakemu izmed nas, tudi tebi in meni. In tudi na enak način. Veselje, ki ga izraža vzklik »Našla sva Mesija!«, nama omogoča tudi začetek poslanstva. Veselja ni mogoče držati zase in ga uživati sam. Veselje postane znamenje Božje obljube, ki se uresničuje. Je sad pokorščine in odgovornosti za poslanstvo.

Tudi najina želja, da bi sledila Gospodu, spolnjevala njegove zapovedi in uresničevala Božjo voljo, izvira iz globokega in srčnega vprašanja: »Kje stanuješ?« Tudi midva hrepeniva po zaupljivem sožitju z Bogom. Hrepeniva, da bi ugledala njega, ki ga ljubi srce, in našla prostor, v katerem lahko vsi v miru prebivamo med seboj. Včasih je vprašanje tako nadležno, da naju premaga strah. Ker nama sijaj in slava Gospodovega razodetja ostajata skrita in neprebojna, se strahu in dvomu tudi vdava. Jezus pa je prišel prav zato, da bi nama omogočil stopiti v Božje razodetje ljubezni. Vsem in vsakomur, brez izjeme. Zakaj se njegovemu osebnemu povabilu ne bi odzvala tudi midva? n

Vili Lovše